KONTAKT    NOVICE    ZGODOVINA    JAMARSKI KODEKS

Janez Gantar, geološki tehnik, sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, je leta 1954. opravljal raziskovanje Arnešove Luknje v Dupljah. Pri meritvah same jame so mu več dni pomagali kranjski gimnazijci. V objavi raziskav o Arnešovi luknji v prvi številki Acta Carsologica (1955), se za pomoč zahvaljuje : Katici Vrhovec, Vladu Ferjančiču, Janezu Juvanu, Radu Okornu, Urošu Premruju in Andreju Trilerju.

Na te prve raziskovalne akcije, v Duplje, so se iz Kranja vozili še z vlakom, ki je vozil iz Kranja v Tržič. Obuti so bili v gumijaste škornje, oblečeni so bili v malo slabšo obleko, na glavah so imeli prebarvane Italijanske vojaške čelade. Svetili so si s karbidnimi svetilkami, ki so jih nosili v rokah.

Prve samostojne zapise o svojih raziskovanjih je objavil njihov član Andrej Triler v Gorenjskem Glasu. V dveh nadaljevanjih tega časopisa je leta 1954. Pod naslovom : “ Po podzemeljskem svetu” in podnaslovom Jame na Gorenjskem ki jih malokdo pozna, pisal o jamah ki so jih obiskovali. Tako v devetindvajseti številki omenja :

Kevdrc na Lubniku, Dobruško jamo pri Smledniku, Jeralovo brezno ( ni omenjen kraj, danes je registrirano Jeralovo brezno v grebenu severno od hriba Rovnik med Besnico in Nemiljami ), Krištanov brezn in Lovšinovo brezno v Zabukovju, Bidovčevo jamo, Miklovo brezno globine 6. metrov, Turkovo jamo v Rovtah, Lipniško in Dežmanovo jamo ( po vsej verjetnosti v okolici Lipnice), Vaznikarjevo zijalko nad Goričami, ter dve jami v Letencah in to Veliki pekel in Mali pekel.

V trideseti številki malo obsežneje piše o štirih jamah ki so jih raziskovali in to: Arhova jama v zgornjih Dupljah, Arnešova luknja v spodnjih Dupljah, Lebinščico pri Strahinju ( Velika Lebinca), in jama v Zadragi.

Andrej Triler je v 13 številki Gorenjskega Glasa leta 1955. objavil, pod naslovom “ 10 ur v Arneševi luknji “, prispevek o tem kako so se podali na eno od raziskovanj. Zraven je objavljena tudi fotografija udeležencev pred jamo.

Iz tega obdobja sta ohranjena dva načrta jam : Oba je narisal Rado Okorn in to “Previs nad Pelnarjem” z dne 24.1.1955. in “ Jama nad Podnartom”, z datumom 15.8.1955.

Rado Okorn je narisal tudi več jamskih živali iz različnih Slovenskih jam. Vse risbe so bile narisane v letu 1955. Kopije teh risb so ohranjene.

Marko Aljančič na 249 strani Planinskega vestnika iz leta 1960. Pod naslovom:” O jamarstvu na Gorenjskem”, poroča o delu jamarskega odseka pri Planinskem društvu Kranj. Ustanovljeno je bilo 1954. leta. Marko Aljančič v enem od odstavkov zapiše:” Raziskovanje podzemlja je vezano s težavami, ki jih more premagati le velika požrtvovalnost in brezmejno navdušenje. Kaj more biti bolj mikavno, kot so podzemeljske jame, se sprašujejo mladi raziskovalci. Kdor si je ta skrivnostni svet ogledal v trepetajoči svetlobi sveč in karbidovk, me more pozabiti čudovitih kapnikov in bleščečih kristalov. Kakor navpične skalnate stene vlečejo alpiniste, tako in še bolj, s silo, ki ji ni mogoče ubežati vabi jamarje podzemeljski svet”. Poroča, da so člani jamarskega odseka obiskali čez 50 neznanih lukenj in brezen. Pridno so zbirali

podatke in material,merili jame in risali načrte.Imeli naj bi tudi lepo zbirko barvnih diapozitivov. Žal se od tega ni ohranilo nič. Marko Aljančič pove, da je podatke s skicami beležil v blok, ki pa ga ne more več najti. Po vsej verjetnosti ga je posodil enemu od takratnih jamarjev, in mu ga ni več vrnil. Res velika škoda, da se ti zapiski niso ohranili.

Lipovac Karel, leta 1973. kot predsednik Društva za raziskovanje jam Kranj, v “Poročilu predsednika” navajaj da je jamarska dejavnost v Kranju obstajala že leta 1956. Jamarsko sekcijo naj bi ustanovil dijak Marko Aljančič. Z delom naj bi prenehala “ utihnila” leta 1960. Ponovno je sekcijo obnovil leta 1963. Lipovac Karel, skupaj z še osmimi člani. V poročilu se sprašuje, kje je dokumentacija, ki je ni bilo malo?

Lipovac Karel 1.12. 1979. pod naslovom “ Odtisi jamarstva v Kranju” navaja še nekaj podatkov o jamarski sekciji pri Planinskem društvu Kranj. Planinsko društvo je za začetek sekciji kupilo 5 parov čevljev in 5 karbidnih svetiljk. Nekaj malega denarja jim je dalo še za karbid in drobnarije. Z odhodom dijakov na študij je sekcija zamrla. Lipovac, ki je ostal sam je sicer organiziral še dve ekskurziji v Marijino brezno in Turkovo jamo, z alpinisti, ki pa niso kazali navdušenja za jamarstvo. Lipovac je v jamarsko sekcij vstopil marca 1957. Svojo vestnost Lipovac kaže s tem, da se je želel leta 1963. pri planinskem društvu razdolžiti za izposojeno opremo,( karbidovka in čevlji ) a so ga prepričali da je zbral nove člane in sekcija je pričela z delom.

Med to novo peščico so bili v glavnem Iskraši. Poleg Karla Lipovca še: Franci Ciprle, Tone Čufar,Jože Kepic.Rafo Rajgelj, Jože Potočnik, Jože Kepic, in Davorin Preisinger (Davo). 1.3.1965. so se sekciji pridružili še Alojz Rode, Jože Osterman, Miro Preisinger, in Franc Luznar.

Z jamarskim znanjem je Kranjčanom veliko pomagal Tomaž Planina, ki je služboval v kranjski Iskri, drugače pa je bil iz Ljubljane. Že več let je bil član Društva za raziskovanje jam Ljubljana matica. Naneslo je tako, da sta se našla Tomaž in Davo,1.3. 1959. v zimski sobi Cojzove koče na Kokrškem sedlu. Med vzponom na Grintavec, naslednjega dne, je Tomaž hvalil jame, Davo do takrat še gornik in alpinist pa vrhove in stene. Ker nikakor nista prišla skupaj, sta se zmenila za obisk kake jame. To se ni zgodilo takoj, zato je Davo nagovoril svojega alpinističnega prijatelja Milana Valanta. Tako sta 12.4.1959. skupaj z še nekaterimi domačini iz Radovjice želela obiskati Brezno na Jamah na Jelovici. O tem breznu so krožile pripovedi, da je strašansko globoko. S seboj sta najprej imela le plezalno vrv dolžine 40 metrov. Na prigovarjanje domačinov so vzeli v Radovljici še nekaj kosov “ žrti “, vrvi za povezovanje sena na vozovih. To grozno brezno se je končalo že po 15. metrih, nekaj globlje je vodila le še blatna strmina, tako da je bilo jame le kakih dvajset metrov. Isti dan so obiskali še že znano Častitljivo jamo pod pobočjem Jelovice.

Meseca junija, točneje 24.6. 1959. je Davo sam obiskal Jamo v Laškem vrhu. Tudi o njej so med domačini v Bukovščici krožile strašljive zgodbe. Jama leži tik nad vasjo Laško, blizu Bukovščice. S seboj ni imel plezalne opreme, vendar je že sam met kamenja nakazoval, da ne bo velike globine. To se je pozneje, ko so jamo zmerili tudi pokazalo. Davo je med služenjem vojaščine na Grobniškem polju,nad Reko, septembra 1959. obiskal jamo za kasarno, z nekaj vojaškimi kolegi. Bili so brez opreme, a je vseeno sam zlezel v 15 metrsko brezno. Problem je nastal pri povratku iz brezna, ker so bile stene spolzke. Vojaki zunaj so mu pomagali tako, da so speli nekaj vojaških pasov ( opasačev) in mu jih pomolili v globino. (O tem “ podvigu“ beri v posebnem zapisu)

Davo in Tomaž Planina sta šla prvič v jame šele 5.11.1961.in to v Vranjo jamo in Skedneno jamo, ki ležita na robu Planinskega polja. Že 18.11.1961. sta šla s še dvema prijateljema v Križno jamo pri Ložu. Odpravica je z dvema lesenima čolnoma

prišla do konca jame, na Križno goro. V jami so se zadržali več kot dvajsat ur.Od ostale opreme velja omeniti, da so bili oblečeni v navadne, bombažne delovne kombinezone, na glavah so imeli volnene kape, karbidne svetilke pa so nosili v rokah. Ker takrat še ni bilo tujskih sob so prespali v hlevu gostilne na Bloški polici. Davo se spominja, da so jim mokre obleke takoj po prihodu iz jame zmrznile, in so do gostilne prišli kot ledeni možje.

Na prigovarjanje Tomaža Planine se je Davo včlanil 1961. leta v Društvo za raziskovanje jam Slovenije, klub Ljubljana matica. Tako se je brez problemov udeleževal njihovih ekskurzij in tečajev. Včlanjen je ostal do 1979., čeprav je od 1963. deloval v jamarski sekciji PD Kranj.

Ivan Gams poroča v Proteusu 25/1 1962/63 na strani10, da so na željo turističnega društva Bled, dne 25.3.1962. izmerili in narisali Jamo pod Babjim zobom : D Kunaver, T Planina D Preisinger, R Rebek in I Gams.

Člani jamarske sekcije pri Planinskem društvu Kranj, so po oživitvi leta 1963., najprej obiskovali, že od prej znane jame v okolici Kranja.Jamarski sekciji sta se 1.3.1965. pridružila Jože Ostreman in Lojze Rode, ki sta potem dobro desetletje zelo aktivno sodelovala v njej.Jamarska krovna organizacija, z današnjim nazivom: Jamarska zveza Slovenije, je vseskozi skrbela za usposablanje jamarjev v Sloveniji. V Postojni so več let zapored organizirali enotedenske tečaje za pridobitev naziva jamar. Iz Jamarske sekcije PDKranj so se teh tečajev udeležili Jože Osterman, Lojze Rode in Davo Preisinger. Opremo so člani sekcije nabavljali, kjer se je kaj dobilo. Trideset metrov lestev z lesenimi prečkami jim je podaril Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni. Za njih so bile to odslužene lestve, saj so se takrat že uporabljale lestve z aluminijastimi prečkami, ki so bile znatano lažje in manjše po obsegu. Čufer se spominja, da sta se z Lipovcem peljala ponje v Postojno kar z mopedom. Ravnotako je razhodovane čelade iz rudnika premoga v Kočevju Lipovac pripeljal na svojem mopedu. Čelade so v Iskri “ generalno “ popravili. Obnovili so pritrdilne pasove,in jih prebarvali. Eno teh Davo še danes, po več kot štiridesetih letih, s pridom uporablja. Kmalu so se tudi sami lotili izdelave jamarskih lestev z aluminijastimi prečkami. V Iskri Kranj so jih napol legalno izdelali 60 metrov. V enem kosu je bilo 10 metrov lestev, ki so se po potrebi med seboj spajale s “ C “ vponkami. Tako izdelane so najprej preskusili že v tovarni, na dokončen preskus pa so jih peljali na Inštitut v Postojno.

V šezsesetih letih v takratni Jugoslaviji ni bilo možno kupiti športne opreme, zato so si člani jamarske sekcije večino le te izdelali sami. Nahrbtnike, odporne proti obrabi in delno proti vlagi so si dali sešiti iz ostankov umetnega usnja, ki ga je izdelovala tovarna Sava. Pajace so jim sešili iz ostankov šotorskega platna Induplati Jarše. Vrvne zavore,”Fišer” iz enega kosa so si ravnotako izdelali sami, Ciperle, ki je delal v kalilnici pa jih je termično obdelal. Na začetku so si izdelovali celo kline sami, pozneje ko so se pojavili svedrovci, pa svedre za dolbenje lukenj in držala.

Sestanki Jamarske sekcije so se odvijali v sobici nad pisarno Planinskega društva Kranj. To je takrat domovalo v enonadstropni hiši, zahodno od Gimnazije Kranj, kjer je sedaj parkirišče. Kljubska mizica s štirimi stoli in lesena omara je bil ves inventar.

O pravem raziskovanju jam bi v tem obdobju težko govorili, razen nekaterih posameznikov, ki so sodelovali z drugimi društvi. Merilni komplet so si pridobili šele proti konco šezdesetih let. Imeli so tračni meter dolžine dvajset metrov, vojaški kompas ( busolo ) in naklonomer, katerega so si tudi izdeldli sami v Iskri.

Čufer se spominja, da so pomagali pri meritvah v Marijinem breznu. Načrt so izdelali v Lljubljani. Tomaž Planina je pomagal pri risanju jam: Jama v gladki skali na Gradišču, Projev grez, Andrečeva kevdrca, Luknja v Šokovcu in morda še kateri. Lipovac in Broder sta sama narisala Partizansko jamo na Okroglem.

Četrtega mednarodnega speleološkega kongresa v Postojni 12. 9. 1965. so se udeležili: Karel Lipovac, Franc Ciperle, Rafo Rajgelj, Jože Osterman, Lojze Rode in Franc Nagode.

D Preisinger in Lojze Rode sta sodelovala v večkratnih merilnih ekskurzijah v Šimnovem breznu v Koševniku, načrt so izdelali Ljubljančani. Poleti 1964. se je D. Preisinger udeležil večdnevnega raziskovalnega tabora na Kaninu in Rombonu, organizirali so ga Ljubljančani.

1.1.1968 se je sekciji pridružil Zvone Korenčan, ki je pred tem že deloval v DZRJ Ljubljana matica. Dobro je bil podkovan na področju tehnike, kar se je odrazilo pozneje pri izdelavi Vrvne zavore Miro 1 in Miro 2. Kot “špičak” se je udeležil velike odprave v Jazben na Banjški planoti, novembra 1968. Organizirali so jo člani DZRJS klub Ljubljana. Na povratku so celo jamo ponovno izmerili in pozneje narisali, ter ugotovili globino 333 metrov.

V šezdesetih letih so člani jamarske sekcije organizirali in vodili več izletov na klasični kras za osnovne šole iz Kranja. Tako so obiskali Zelške jame in jamo Merašlok v Kočevju, Planinsko jamo pri Planini, Križno jamo pri Ložu, Taborsko jamo pri Turjaku in Rakov Škocjan. Več let zapored so vodili šolske ekskurzije tudi v Jamo pod Babjim zobom. Udeležencev je bilo nekajkrat tudi za štiri avtobuse.

V začetku sedemdesetih let se je vedno bolj kazala težnja po samostojnem društvu.V Kranju je bila takrat tudi skupina jamarjev, ki so se vozili na sestanke k društvu Železničar v Ljubljano. Nekako so le prišli skupaj, da bi lažje delovali v enem društvu. K temu so jih spodbujali tudi funkcionarji takratne Ljudske tehnike, z zagotovili o lažjem in boljšem financiranju. Tako so se sporazumno s Planinskim društvom Kranj, dne 16.6.1972. osamosvojili in pričeli delovati kot Društvo za raziskovanje jam Kranj. Tako delujejo še danes, stem da so včlanjeni v Jamarsko zvezo Slovenije.

Leta 1971. Sta se sekciji pridružila tudi Ivan Kropivnik in Milan Pičman. Kropivnika je za jamarje nagovori Franc Ciperle, in sta najprej obiskovala jame okrog Cerkelj.

Leto 1972 je bilo za jamarstvo v Kranju vsekakor prelomno. Od jamarske sekcije Železničar iz Ljubljane so se pridružili: Jože Brodar, Ljudmila Brodar, Drago Martinjak, Miro Martinjak, Rafko Gartner in Hermina Zaplotnik. V jamarsko sekcijo in pozneje društvo pa so vstopili še Jože Tomazin, Brane Bušelič, Cveto Gašpirc, Marjan Gašperšič, Franci Stare, Stane Stare, Janez Vinšek,Janez Žakelj in Franci Markič. Število članov je raslo tudi v naslednjih letih, tako so v letih 1973 in 1974 prišli še : Marjan Brajnik, Ludvik Brodar, Stane Česnik, Janez Kalan, Borut Knoll, Sonja Mašič, Srečko Obed, Janez Šmid in Janez Žibert.

Leta 1975. So člani društva: F Ciperle, J Osterman, J Kepic K Lipovac in D Preisinger obiskali Murnovo jamo in Murnovo brezno na Jezerskem.